Cilj evropske energetske politike je, da do leta 2020 v primerjavi z letom 1990 v razvitih državah doseže 30% znižanje emisij toplogrednih plinov. Hkrati je EU zaradi vsakoletnih višjih zahtev po porabi energije vse bolj odvisna od oskrbe z energenti iz tretjih držav. Pred desetletjem sprejeta Zelena knjiga ponuja strategije za rešitve problemov in dosego zastavljenih ciljev. Gre za proizvodnjo energije iz zelenih oz. obnovljivih virov in za zniževanje obstoječe porabe energije.
Okoli 40% skupne energije v Evropi porabijo stavbe, ki predstavljajo enega večjih potencialov za varčevanje z energijo v smislu stroškovne učinkovitosti, zato EU zakonodaja energetsko učinkovitost stavb postavlja kot prioriteto. Da je cilje nemogoče doseči zgolj z gradnjo novih energetsko učinkovitih stavb priča dejstvo, da je življenjska doba povprečne stavbe več kot 50 let.
Nov slovenski Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah je zahteve po energetski učinkovitosti glede na predhodno stanje zaostril za približno 30%. Poleg tega je želja vsakega lastnika objekta optimalna raba energije, t. j., da ob čim nižjih stroških doseže čim višje udobje. Gonilna sila za spremembe pa je poleg zakonskih okvirov tudi višanje vrednosti energetsko saniranih stavb.
Toda podjetja in javne ustanove imajo zaposlenih premalo ustreznih kadrov za učinkovito rabo energije, večina prav tako nima zadostnega investicijskega kapitala.
V tujini so se na nastalo situacijo odzvala nova podjetja tipa ESCO, ki so se specializirala za energetsko prenovo in upravljanje objekta oz. za stalno optimiranje rabe energije v objektu. ESCO je angleška kratica za Energy Service Company – podjetja za zagotavljanje energetskih storitev. Gre za delni ali celotni prenos pravic za odločanje o ključnih vidikih energetske opreme in delovanja iz naročniškega na zunanje podjetje. Naročniku takšno sodelovanje s ESCO podjetjem omogoča, da se osredotoči na svoj primarni posel.
Implementacijo pogodbenega energetskega upravljanja, sanacije in financiranja, torej energetskega managementa je mogoče izvajati na več načinov:
- pogodbeno zagotavljanje prihrankov energije (performance contracting),
- pogodbena oskrba z energijo (delivery contracting),
- splošni model s podizvajalcem/pogodbenikom (General Contractor Model),
- splošni model z načrtovalcem (General Planer Model),
- obsežen lahek model sanacije (Comprehensive Refurbishment light-EPC).
Pomembno vlogo igrajo tudi razvoj in upoštevanje modelov za nadzor energetsko učinkovitih sistemov (EESS – Energy-efficiency Supervision Systems) ipd.
EU direktiva je pogodbenemu upravljanju z objekti zelo naklonjena, državam članicam celo nalaga, da iz svoje zakonodaje odstranijo regulative, ki bi energetski management onemogočale. Še več, direktiva nalaga, da članice poskrbijo za nadzor, informiranje, subvencioniranje in merjenje energetskih projektov. Številni tuji avtorji ugotavljajo, da ustrezna zakonodaja in državne vzpodbude najbolj pripomorejo k večjim energetskim prihrankom. Raziskave tudi kažejo, da je odziv na neobvezujoče zakonske zahteve minimalen, in da se večji energetski prihranki dosežejo le z implementacijo zavezujoče zakonodaje. Prav tako navajajo, da je ESCO model zelo primeren za implementacijo v javnem sektorju, a v Sloveniji je tovrstnih primerov in izkušenj malo. Vzroke lahko iščemo v majhnem številu podjetij, ki nudijo pogodbene storitve za energetski trg. Redka podjetja, ki se s tem ukvarjajo pa menijo, da se ovire kažejo predvsem pri naročnikih/investitorjih in sicer v pomanjkanju informacij in znanja, majhni ozaveščenosti, nezaupanju, zahtevni dokumentaciji in vodenju projekta ipd.
Slovenske raziskave, ki bi se celostno ukvarjale s fenomenom energetskega managementa so redke oz. jih ni. Problem, ki ga bomo v prihodnosti morali nujno rešiti, pa je jasen: Zakaj se pogodbeno zagotavljanje prihrankov energije, pogodbena oskrba z energijo in energetska prenova večjih stavb v javnem sektorju v Sloveniji še niso uveljavili? Kakšna so stališča odločevalcev v javnem sektorju do izvedbe energetskega managementa?
Do pravih odgovorov na prej navedena vprašanja lahko pridemo samo z nadaljnjim raziskovanjem in razvojem področja in natančno predstavitvijo modelov energetskega managementa ključnim odločevalcem v javnem sektorju. Potrebno je ugotoviti, kakšen poslovni model ESCO podjetji/projektov v Sloveniji je po mnenju ključnih odločevalcev v javnem sektorju vzdržen in ali je prehod iz industrijske v energetsko ekonomijo (model PBEE– performance based energy economy) v Sloveniji že možen.
Z namenom približanja sodobnega načina energetske ekonomije, ki temelji na energetskih sanacijah objektov, ki jih izvajajo podjetja tipa ESCO in s tem zagotavljajo dolgoročen energetski prihranek pri obratovanju objekta, je v prihodnje potrebno:
izvesti raziskavo kvantitativnega tipa na vzorcu večine občin v Sloveniji;
- ugotoviti, kakšno je energetsko stanje javnih objektov v raziskavi sodelujočih občinah;
- zmeriti stališča odločevalcev v občinah (župani, direktorji občinskih uprav) do izvedbe energetskega managementa;
- ugotoviti, kateri izmed predlaganih contracting modelov je pri odločevalcih najbolje sprejet;
- na podlagi stališč odločevalcev ugotoviti, ali je slovensko okolje (zakonodaja, stališča vpletenih ipd.) naklonjeno možnosti za prehod iz industrijske v PBEE energetsko ekonomijo.
V vsakem primeru je navedeno področje zelo zanimivo, tako z vidika upravnikov javnih objektov in večstanovanjskih objektov, kot tudi z vidika lastnikov vseh industrijskih in individualnih objektov v smislu doseganja energetskih prihrankov.
Prav tako pa se s tem tipom projektov odpirajo nove možnosti investiranja in plasiranja kapitala, ki bo v projektih energetskega upravljanja ustrezno zavarovan glede na to, da kot garant nastopajo proračunski porabniki, kar bi v prihodnje lahko omogočalo nov zagon in razvoj trga.
