Inštalacije v stavbi v grobem ločimo na elektro in strojne instalacije. V primeru ko je stavba samooskrbna se objekt ne priključuje na javno infrastrukturo, kot je elektrika, vodovod, kanalizacija, energent, temveč se na parceli zagotovi lastne vire.
Elektro inštalacije
Lasten vir električne energije predstavlja najpogosteje fotovoltaika (
sončne celice). V stavbi je potrebno predvideti tudi elektro omarico s števcem porabe, ki je lahko samostoječa na parceli, ali pa jo vgradimo v fasado objekta. Pomembno je, da je javno dostopna. V notranjosti objekta je potrebno vgraditi tudi omarico z varovalkami. Od tod gre razvod električne energije po stavbi: razsvetljava, vtičnice, morebitno električno stensko ali talno ogrevanje. Na razvod električne energije se lahko priključujejo tudi razne električne naprave za potrebe gospodinjstva kot je električni štedilnik ali sistemi ogrevanja kot je toplotna črpalka, dogrevanja tople vode itd.
Nekateri se zaradi želje po čimbolj zdravem načinu življenja odločajo za zmanjšano porabo elektrike v stavbi, ki jo omejijo na 12 V (navadno je 220V), kar pomeni, da si poleg stavbe zgradijo manjšo lopo, kjer imajo vse aparate, ki potrebujejo električno energijo. Sicer pa je priporočljivo, da vsaj v spalnici nimamo električnih naprav, ki bi povzročale t.i. »elektro smog«.
V naravni gradnji se mnogokrat uporabljajo zmerno gorljivi naravni materiali (slama, les …), zato moramo izbrati ustrezne cevi, ki preprečujejo vžig sosednjih materialov, po katerih vodimo električne žice. Elektroinštalacije se lahko vodijo v tlakih, stropu ali stenah. Pri razsvetljavi – napeljevanju električnih žic se lahko tudi posvetimo oblikovanju svetil, se kreativno izrazimo, kar ustvari ambient iz naravnih materialov.
Strojne inštalacije
Med samooskrbne strojne instalacije sodijo: vodovodne instalacije, ogrevanje, kanalizacijske instalacije. Lahko tudi umetno hlajenje in prezračevanje, vendar le to ne predstavlja princip bivanja v stavbi iz naravnih materialov (kopičenje strojnih instalacij, kar nas ločuje od zunanjega okolja), niti ni potrebno, saj
naravni materiali in pametna zasnova hiše, še posebej
gradnja s slamnatimi balami s svojo izolativnostjo in sposobnostjo zadrževanja toplote, poskrbijo za ugodno klimo.
Vodovodne instalacije ločimo na toplo in hladno vodo, ki jo uporabljamo v kuhinji in kopalnici. Če je objekt priklopljen na lasten izvir potrebujemo zunanji priključek na vir vode.
Ogrevanje ločimo na ogrevanje prostorov in ogrevanje vode, ki jo lahko uporabljamo tudi za ogrevanje prostorov. Ogrevalni razvod je lahko talni, stenski ali pa preko uporabe radiatorjev, če ne želimo inštalacij, pa nimamo ogrevalnih teles, temveč se zrak ogreva preko kroženja zraka neposredno od peči. Zaradi slednjega pri naravni gradnji prevladuje ogrevanje preko peči na drva, v uporabi je tudi raketna peč na drva (ki ima boljši izkoristek).
Peč potrebuje dimnik za odvod dimov. Pri
naravni gradnji je najpogostejša izvedba zidanega dimnika iz šamotne opeke, malo manj pa lahki kovinski dimnik iz nerjavečega jekla.
Prostore v stavbi zračimo po potrebi, toliko, da se zamenja zrak, minimalno dvakrat na dan po par minut.
Kanalizacijo ločimo na fekalno (odplake iz straniščne školjke, umazana odpadna voda) in meteorno (deževnica s strešnih in utrjenih zunanjih površin). Pri samooskrbnem sistemu se meteorne vode vodi v ponikovalnico oz. bližnji vodotok ali še bolje, najprej v zbiralnik vode (ki jo kasneje lahko uporabimo za zalivanje vrta, splakovanje stranišč, pomivanje …), višek pa se vodi v ponikovalnico. Ponikovalnico se uredi v bližini objekta.
Fekalne vode se lahko vodi v čistilno napravo, ki se jo postavi na parceli ali v nepretočno greznico. Pri naravni gradnji se vedno bolj uporablja ločeni sistem: suho kompostno stranišče za človeško blato, ter rastlinsko čistilno blato za ostale odpadne vode.
Taka rešitev je enostavna in trajnostna. Tako nastaja kompost, s čimer se ustvari ekološki krog z minimalnim ekološkim odtisom naravne gradnje.
